Moja pasja spominska knjiga - Kira & Nuša Jezeršek

Moja pasja spominska knjiga

je popolno darilo za vsakogar, ki ljubi pse in želi ohraniti dragocene spomine na svojega štirinožnega prijatelja. Ta edinstvena knjiga združuje toplino, ustvarjalnost in praktičnost ter ponuja prostor za zapisovanje najlepših trenutkov, prigod in posebnih dogodkov iz pasjega življenja.

V knjigi, ki jo je ustvarila pisateljica Nuša Jezeršek s pomočjo ilustratorke Adrijane Šesek, boste našli:

• Osebni profil psa z rubrikami, kjer lahko beležite osnovne informacije in dodate fotografije.
• Spominske strani, kjer zapisujete pomembne dogodke, kot so prvi sprehod, obisk veterinarja, rojstni dnevi, priljubljene igrače, potovanja in še veliko več.
• Prostor za fotografije, risbice in pasje odtise, ki ustvarjajo čudovito zbirko spominov.
• Ganljivo zgodbo o psički Kiri, ki je preživela težke trenutke in išče ljubeč dom, kar daje knjigi dodatno čustveno globino.

Knjiga je neprecenljivo darilo za vas ali vaše bližnje – lastnike psov, ki želijo ohraniti vse drobne trenutke sreče in ljubezni. Primerna je za vse pasme in starosti, od mladičkov do seniorjev.

Naročite svojo knjigo in začnite pisati čudovito zgodbo vašega psa že danes!

Pa še delček Kirine zgodbe:

1.DEL : ZAVETIŠČE MELI, TREBNJE

Pred točno enim letom sem jo spoznala. Zbirali smo donacije za Pasji azil Meli v Trebnjem. Azil zato, ker to po mojem skromnem mnenju pač ni zavetišče. Težko se je bilo dogovoriti že za dostavo donacij, dobila sem občutek, da jim te kaj dosti ne pomenijo. Ko sva prišli s prijateljico v Trebnje, pa sem ugotovila, da tam potrebujejo vse kaj drugega kot brikete. Pričakal naju je nič kaj simpatičen moški, ki je bolj spominjal na mesarja kot oskrbnika. Da bi si ogledali živali - ni šans. Da bi kakega psa sprehodili - kje pa. Pa sva spremenili taktiko in se zlagali, da se zanimava za posvojitev. Pripeljal je - kot je povedal - najmanj problematičnega psa, 3-letno psičko Kiro in nama dovolil, da se na kratko sprehodimo, saj so se ostali psi tako drli iz boksov, da je bilo že kaotično. Ne znam ubesediti Kirinega navdušenja, ko je prišla izza ograje zavetišča - videlo se je veselje, gobček je imela ves čas pri tleh in obnašala se je, kot da je na sprehodu prvič in zadnjič - hodila je levo in desno, navdušeno vohala po tleh, vmes pa dobesedno pogoltnila vsak priboljšek, ki je padel iz mojega žepa. Šele ko smo se vračali po isti poti, si je vzela čas, se vrgla na hrbet in se pustila pobožati. Nazaj v zavetišče je šla brez problema, kar mi je dalo vedeti, da boljšega doma še ni spoznala in, da mora biti tu že zelo dolgo. Kasneje sem izvedela - skoraj dve leti. Dve leti v boksu in občasnim izpustom v majhen ograjen prostor, medtem, ko jim čistijo bokse. Za tistega, ki še ne ve - Meli Trebnje je eden redkih, če ne edini azil, kjer psov ne sprehajajo. Pa ne, ker ne bi imeli ljudi za to. (Sem se večkrat ponudila, da bi prihajala brezplačno iz Ljubljane), ampak, ker jim to pomeni dodatno delo, od katerega nimajo nobenih koristi. Vedela sem, da zavetišče vodijo ljudje, ki imajo lovke na vseh pomembnih državnih funkcijah, a sem vseeno poskusila pisati na različne naslove, tudi občino. Brez odziva. Direktor zavetišča me je celo obtožil, da zaradi mene Kira ni šla v nov dom - ker sem se zlagala, da se zanimam zanjo (da bi jo lahko sprehodila), so zavrnili potencialnega posvojitelja...ki je klical ravno takrat...si morate misliti, kakšno naključje je to? :)
O tem, da bi Kiro posvojila, nisem niti razmišljala, saj sem imela doma bolnega pasjega 14-letnika, ki poleg zdravstvenih težav ni maral drugih psov. Se mi je pa nežna duša usidrala v srce in sem v naslednjih mesecih - ker so mene tam že poznali - pokoristila svoje prijatelje, da so prišli v zavetišče pod pretvezo, da se zanimajo za psa, da smo jo lahko sprehajali...SE NADALJUJE... 

Poglejte si še ostale artikle v kategoriji Ostalo